Duh, ki ne izpelje svobode svojega znanja, ni dejaven predmetno, ampak kot čisti jaz, ki išče in odkrije resničnost v vsebinsko praznem govorjenju. Zakaj abstraktno je po možnosti in ni objektivnost; razumnik svobode ne dojame iz določenosti in zato življenja predmetne substance ne izpolnjuje. Zakaj svobode ne dojema iz postajanja. Ni spoznal, da brez gibanja substance ne gre delovati svobodno. Povsod uveljavlja subjektivno znanje in čisti jaz, . . .

Filozof  G. W. F. Hegel zapiše: »Ničesar ni v nebesih ali v naravi ali pa v duhu, kar ne bi vsebovalo tako neposrednosti kot tudi posredovanja. Ti dve določili sta ne ločeni in neločljivi«. Neposrednosti in posredovanje se ne spoštuje. Hvali se samo neposrednost in abstraktno znanje. Določitev, da je čista vednost jaz, kaže na to, da subjektivna določenost jaza dobiva povsod na veljavi. Zakaj s predmetom in posredovanjem se jaz ne ukvarja, prav . . .

»Treba smatrati za norost, da se misli, da se s staro religijo in zunanjimi garancijami pridobiva stabilnost države«. Ampak ravno na to danes prisega računajoče mišljenje, ki nima pojma o državi in obči volji. Ne ve, da režim abstraktne misli ne pridela dejanskega sveta in da sebe postavlja in jemlje brez duha. To pa je ravno tisto, ko dobi besedo abstraktni razum in čisti jaz, ki hvali enostavno neposrednost, nadčutni idealizem, abstraktno moč . . .

Težava izobraženega duha je gibanje določanja. Izraža svoje misli, vendar vsebine ne določi, gibanje določanja substance ne uresničuje. Videz daje, da gibanje določanja ne spoštuje, enostavno ga obide. Določila predmeta ne izpolnjuje, ker je najbrž zadovoljen z navajenim obnašanjem čistega jaza in tistim, kar predpostavlja in je obča sebe vednost. Določila ne jemlje resno, ker mu izobraževanje ni pojasnilo, čemu koristi gibanje substance, . . .

Vseživljenjsko pridobivanje znanja je danes slavljeno, ker ga povzdiguje čisti jaz, ki deluje na nivoju neposrednega znanja in naivne metafizike. To je duh, ki favorizira čutni tek časa in daje prednost čisti vednosti kot taki. Vseživljenjsko učenje ni nobena usmerjenost, kajti hvali subjektivno naravnanost, ki ni na sebi določena in je zgolj izražena volja čistega jaza. To je povzdigovanje tistega, kar naj bo in so neka svojevoljna stališča. Pravzaprav . . .

Vedenje v nastajanju je oblika vedenja samega sebe. Zakaj čista sebe vednost ni nič drugega kot svet dovršen v lastno individualnost. Sebstvo je le neki predstavljeni subjekt ali čista negativnost. To je neposrednost, ki ni dosegla sebi enakosti in je podoba zavesti. Določno vzeto, podobo zavesti izrazijo oblikovane misli, ki jih duh razločuje od sebe kot čisto negativnost. In ravno to danes povzdiguje čisti jaz, ki ohranja subjektivno držo, . . .

Nepretrganost svojega znanja! To je čista sebe vednost ali abstrakcija znanja, ki jo podarja kot pojavni svet in širi v obliko odtujitve osebnosti, kar pove, da je njegov svet negativno njega. Jaz je zavedanje raznolikega sveta, to pa je gotovost samega sebe. Iz tega sledi, da brani neposredno znanje, ki pa ni predmetni svet ali svet, ki bi bil v osnovi določen in bi prehajal v drugo samega sebe. Cilj duha ni v tem, da izpelje svobodo svojega . . .

Tisti, ki zasledujejo filozofijo in verjamejo, da bo filozofija postala nekega dne bolj zanimiva in zato tudi bolj spoštovana, ne uvidijo, da filozofija živi brez bistva. Ne zaznavajo, da je duh časa ne dojema kot znanost o ideji. Enako bi lahko rekli za politiko, kajti tudi politika ne proizvaja svobode in zato sebe ne izpolni, kajti ne spoštuje bistva. Zakaj bistvo politike ni zanimivo, ker se ga enostavno prezira. Politika ni razumljena kot predmetni svet, ampak . . .

Sebstvo se kot Drugo razločuje od sebe. To je razdvojitev predmetne substance ali oblika proti postajanja, ko je substanca v drugo-biti sebi enaka, kar je življenje absolutnega duha. Razdvojitev substance izrazi, da je duh dejaven s principom, zakaj doseže objektivnost, v kateri sebstvo postane sebi neko drugo. Substanca torej v proti postajanju doseže Drugo, s tem pa sebi enakost ali dejanskost, ki je oblika razvejanega sveta v obče momente; to je . . .

Duh je gibanje postati sebi drugo. V vsakdanjem življenju pa tega ne upošteva, zakaj zavest ima za vsebino neposredno gotovost, izkušnjo in čutne konkrecije. To pa je dejavnost zavesti, ki krči vsebino na izgotovljeno neposrednost. Duh uveljavlja čutnost in gorečnost, tudi preroško govorjenje, ki podarja kak svet onstran in je potencialen svet. K tej dejavnosti veliko prispeva čisti jaz, ki se zaveda samega sebe kot čiste vednosti. To je čista sebe . . .

Razumevanje sveta, ko predmet ni določen v osnovi, ni obstoj bivanja sebi enakosti, ampak abstrakcija, ki ni postavljena kot sebstvo. To je svet, ki je, ne da je določen in se ga prikazuje v predstavah ter z dodajanjem pojasnitev. Če ste pozorni, lahko ugotovite, da izobražen duh ne hvali določenosti predmetnega sveta, zakaj namesto določenosti podarja le svet čutne zavesti ali gotovost samega sebe. Svet eksistira kot hipoteza, kar je enostavna . . .

Duh ne beseduje o objektivni izpolnitvi znanja, čeprav najbrž ve, da je znanje kot prva določenost abstraktno in formalno. Znanje ni dojeto kot predmetni svet, ki doseže svoje izpolnitev s posredovanjem in proti postajanjem. Zato je slavljenje abstraktnega znanja napihnjen zanos, s katerim se hvali zgolj formalno znanje. Zakaj predmet kot neposredno znanje je prežet od individualnosti in ni predmet, ki je dosegel svoje proti postajanje v . . .

Duh, ki poveličuje čisto vednost kot tako, ni dejaven predmetno in ustvarjalno, saj pridela abstraktno vsebino, ki je v lastno individualnost dovršen svet. Tega najde v sebi in je čista gotovost njega samega ali nebistveno sebstvo. To je abstraktni svet prežet od individualnosti, ki ga podarja drugim najbrž s smotrom, da pove, da ni predmeten svet, ker je od individualnosti prežet. Duh sebe odpravi kot negativnost, ki je predstava ali mirujoči . . .

Izobražen duh pogosto povzdiguje izobrazbo kot odtujeno sebstvo. Tako pridobi sebi enakost v obliki razločkov, ti pa imajo občo veljavnost. To je odtujitev naravne biti, ko odtujeno sebstvo zaživi kot dejanska omika ali izobrazba. Lahko bi rekli, odtujenega sveta pridela toliko, kolikor odtuji svoje omike. To pa je bivanje občega, ki je primerno dejanskosti, kajti je abstraktna dejanskost ali tisto negativno njega. Izraženo neposredno sebstvo . . .

Kjer duh časa ne demonstrira svojih interesov, zagotovo pojasnjuje sedanji čas tako, da kliče na pomoč čisti jaz. Zakaj sedanji čas razume kot mirovanje, ki ni doseglo sebi enakosti ali svoje dejanskosti. Videz podarja, kot da nima interesa za to, da odigra izstopanje iz sebe in izničenje mirovanja. Nikjer ne omenja gibanja substance, predmeta ravno tako ne, predmeten svet ga ne vznemirja; zaznati je, da hvali abstraktno znanje in svet čistega . . .

Razlaga, ki jo podarja politik, je nezanimiva, ker predmet ni določen. Ne razumem politika, ki pojasnjuje lastno prepričanje in hotenje svobode, s katerim izpolni prazni moj zavesti. Jaz sem jaz je zadovoljstvo, ki povzdiguje nedoločen svet ali tisto, kar je, ne da je predmet. Politik daje videz, kot da hoče izpolniti idealizem čistega jaza. To je prazno govorjenje, ki proizvaja in hvali jezik, abstraktni razum in ne dejanski svet. Politik izpelje . . .

Duh, ki spremlja sodobno umetnost, ne izpoveduje bogatih vsebin, ki bi o sodobni umetnosti povedale kaj več o predmetu umetnosti. Hvali sodobno umetnost, ki je sicer težje dojemljiva, če njena globina ostane skrivnostna tudi za tiste, ki radi slavijo umetnost, ne pa umetniških idej. Najbrž razumejo sodoben čas kot neko vračanje v preteklost in načrtovanje prihodnosti. To pa je početje zavesti, ko abstrakcija izloči realnost, kajti . . .

Menda je posameznik dejansko koristen tedaj, ko postane odvisen od interesov posameznikov in gibanj. Kot družbeno bitje je prilagodljiv, saj večkrat izključi lastno mišljenje in se obnaša tako, kot narekuje interes. Danes posameznik izpričuje sebe kot zanesenjaka, ki hvali vladavino abstraktne misli in interese. Potemtakem je pomembno, da se kot posameznik priključi gibanju osebkov, ki povzdigujejo ne dejanski svet ali tisto koristno. Kot . . .

Abstraktni svet poklanja govorica, ki ga demonstrirajo tudi števila. Dejavnost se izteče v izračun in preseganje čutnosti. Ta aktivnost na veliko hvali fiksirano abstrakcijo, pa čeprav številčnost izžareva količino, kar je kvalitativna določenost. Zakaj mirujoče bitnosti so števila, ki ne stopijo v razmerje s seboj. Pojavljajo se kot negibne abstrakcije ali kot kvantiteta, ki se nadaljuje in je neka druga abstraktna opredeljenost, ki ne doseže . . .

Tisti, ki objektivnost spoštujejo in jo tudi razumejo, najbrž poznajo naravo pojma in logično sovisnost, o kateri duh časa ne beseduje. Hvali le igro abstrakcij in prav tako praznoverje v abstrakcije, ki ga demonstrirajo tudi mediji s smotrom, da povedo kaj o sebi. Mi pa, ki poskušamo svet dojeti, mi vemo, kaj v resnici poklanja praznoverje v abstrakcije in nedoločen svet. Opazujemo tudi naravo, ki učinkovito demonstrira proti postajanje, . . .

Filozof Hegel je zapisal: »Znanje kot prva določenost je abstraktno ali formalno. Cilj duha pa je, da izpelje objektivno izpolnitev in s tem hkrati svobodo svojega znanja« Potemtakem objektivna izpolnitev udejanji svobodo s posredovanjem in postajanjem substance. Pa je ono nastopanje abstraktnega znanja kot takega početje zavesti, ki ohranja subjektivno držo, ker najde resničnost v sebi. Ta svet pa ni omejen na predmetno substanco . . .

To je demokracija, v kateri vlada predmetna svoboda in umen svet, »zakaj svoboda je po svojem dojemu, vedenje o sebi«. Je že tako, brez svobode ni mogoče proizvajati umnega sveta, ki ga uresničijo učinki demokracije. Ni dovolj, da duh izrazi le sebstvo in da izreka svojo vest. Na ta način izpelje demokracijo kot svobodo v misli, ki je brez dejanske izpolnitve, kajti je le tendenca svobode v subjektivnem smislu. V svetu, ki ni predmeten . . .

Razumnik hvali pojasnjevanje in najde resničnost kar v sebi. In to najbrž zaradi tega, ker je odločen, da je njegov svet stvaren. Ob tem pa ne zaznava, da je dejaven na ravni razumskega mišljenja, ki hvali razločke ali nepolno izpolnitev. Razumnik sporoči, da je aktiven tako, da gibanje pade v njega. Hvali svoj svet in tisto, kar pridela z igro abstrakcij. Razen tega izdeluje tudi nasprotja, ki jih prosto oblikuje, kar omogoča, da svojo nadarjenost . . .

Prepričan sem, da je tu čas, ko je nujno govoriti o vedenju v nastajanju. Zakaj cilj duha naj ne bi bil samo v tem, da hvali abstraktne vsebine, ki ne vsebujejo nobenega bistva. Mnenja sem, da je z abstraktnim znanjem mogoče pridelati le videz dejanske vsebine, ne pa gibanja substance, ki prehaja v drugo in je posredovana s ciljem, da doseže Drugo. Zakaj navajeno obnašanje in opisovanje ter predpostavljanje, ne pridela predmetne . . .

Pojem odsvojitev je nujno proučevati, zakaj duh, ki sebe ne postavi kot predmet, ima izpolnitev tako, da je predmetna substanca njegovo vedenje. Sebe si zagotovi s čistim vedenjem, kar je abstraktna oblika vedenja ali gotovost njega samega. Potemtakem je njegov predmet negativno njega, to pa je neposredna ravnodušnost. Duh, ki je dejaven brez posredovanja in postajanja substance, je aktiven pomanjkljivo. Površno izpolni sebe, . . .

Čisti jaz povečini odigra kak možen svet, kajti tako hlini lastno neskončnost. Zakaj tisto, kar odpravi, je abstraktna negacija končnega, ki pa ne doseže neskončnosti. Čisti jaz simulira neskončnost z zanikanjem končnega. Zakaj končno ne prehaja v neskončnost, zato je početje čistega jaza neko preseganje samega sebe, ker širi samo mogoč svet. Tega hlini tedaj, ko navidezno premaguje samega sebe ali tisto, kar je abstraktno končno . . .

Dobro je da človek razmišlja tudi o tem, kako realizirati zavest in samozavedanje. Hvaljenje abstraktnega znanja kot takega, ni gibanje in posredovanje predmetne substance ter pridelano razmerje do predmeta. Duh, ki izrazi samo domnevo, ne izpelje posredovanja in proti postajanja predmetne substance. Dejaven ni s ciljem, da doseže objektivnost in pridela obliko čistega dojema, ki vzpostavi odnos predmeta do sebe. Na ta način je . . .

Kadar duh absolutni dojem in logične sovisnosti ne upošteva, svet ni izoblikovan v načinu absolutnega dojema, ki vsebuje bistvo. Zakaj ne zajame globine proti postajanja, besedo pa dobi čisti jaz in tisto abstraktno, tudi samovolja, ki vzbuja pozornost. Zaradi tega je nujno, da duh razvije in oblikuje svoj svet v obliki proti postajanja, da bi se zavedal sebe kot dejanskega duha. Ob tem naj omenim tudi to, da svoboda, kakor je določena . . .

Duh ljudstva navajeno obnašanje politika zaznava tudi tedaj, kadar uveljavlja strankarski interes ali tisto, kar gre čez in ni določen predmet. Politik se obnaša navajeno in sploh ne kot poslanec ljudstva. Pozablja, da ga je izvolilo ljudstvo in da je v demokraciji suveren ljudstvo. To stremi reči, da subjektivna nastrojenost, ki jo demonstrira skozi navajeno obnašanje, ni dejavnost v prid obče volje ljudstva. Razen tega ne uresničuje predmetne . . .

Svoboda je substanca duha; duh predmet ve, kolikor ve tudi za sebe; ve svojo določilo o njem, da je to, kar je on, tudi predmet za njega (nekako tako izpostavi filozof Hegel). Potemtakem lastnosti duha obstojijo le po svobodi. Naloga duha torej je, da naredi sebe za predmet in da se realizira po svojem vedenju o sebi. Vendar pozor, duh je bistveno vrnitev v sebe, pa je subjektivna prepričanost, ki pridela čutno raztresenost, neka . . .

Če kdo meni, da lahko subjektivnost operira v imenu predmetne objektivnosti, potem ga je nujno spomniti, da subjektivnost ne gre enačiti z objektivnostjo. Predmetna substanca ima lastno življenje in gibanje. To stremi reči, da se ne spoštuje gibanja substance, ko nagon resnice premaga svojo subjektivnost. Nadarjenost za predpostavljanje je vsepovsod cenjena. Ne upošteva se objektivnega gibanja predmetne substance in zato tudi . . .

Človek je po naravi dober, vendar je tudi to, da se zoperstavi svoji naravi. Človek je dojet zunanje, notranje pa ne. In ravno zunanje hvali abstraktni razum in tisti, ki površno spoznavajo človeka čez abstrakcije razuma in početje čistega jaza. Če kdo meni, da človek ni dojet kot duh, naj prisluhne pojasnjevanju človeka, ki povzdiguje občutje in tisto negativno, s katerim se ne pove nič bistvenega o človeku. O človeku se izdelujejo . . .

Moč izvršiti samega sebe ni samo v tem, da miselno izrečemo sebe in da povedano obogatimo. Namreč začetek je vedno bit ali abstraktna ravnodušnost. To pa je indiferenca, kateri pripada abstraktna določenost. Zato indiferenca spada v sfero biti in ima kot določena ravnodušnost na sebi razliko, kar je njen obstoj. Potemtakem je indiferenca enostavni neskončni odnos do sebe ali ne spravljenost s seboj. Odrivanje od sebe je . . .

Hvaljenje abstraktnega znanja in tistega, kar pridela navajeno obnašanje vedenja, je znamenje, ki ga izdihava zdravi razum, ko izpoveduje subjektivno plat, interes, potrebe, gon in predstave, prav tako razlike, ki so drug do drugega ravnodušne. Zakaj razum je mišljenje, čisti jaz sploh, ki postane predmet, ki se prosto nadaljuje, ker to ni resničen predmet v svojem postajanju, ampak gnanje čistega jaza, ki se podi naokrog z raznovrstno . . .

Človek počasi napreduje, ker znanja ne osvobodi od abstrakcije. V napredovanju bi bil uspešnejši, če bi upošteval princip duha ali njegovo odsvojitev. Omikan človek namreč ni dejaven s principom, kajti svoje odsvojitve ne izpelje. Potemtakem daje prednost zdravemu razumu, zakaj sebe ne postavi kot predmet, kar pove, da svobode ne razvije v predmetnost. Edino tako je mogoče napredovati, kajti nujno je upoštevati načelo odsvojitev . . .